|
Zgodovina hekanja - Lex Luthor |
 |
 |
 |
|
Written by Administrator
|
|
Sunday, 25 October 2009 10:38 |
|
Leta 1984 je fant, ki se je poimenoval Lex Luthor, ustanovil hekersko združbo Legion of Doom ali skrajšano LOD. Ime je združba dobila po risanem filmu, ki so ga v Ameriki vrteli ob sobotah zjutraj. LOD je privabil najboljše hekerje iz ZDA in tudi širše, in veljali so za prave doktorje hekerstva, ki se je iz splošnega zanimanja za tehniko usmerilo predvsem v neopazno vdiranje v razlicne racunalniške sisteme. Nekaj casa je bilo vse v redu, dokler ni prišlo do prepira med dvema najopaznejšima clanoma združbe. Eden se je poimenoval Phiber Optik, drugi pa Erik Bloodaxe. Posledica prepira je bila, da so Phiberja izgnali iz drušcine. Ta je nato
ustanovil svojo skupino in jo poimenoval Masters of Deception ali MOD. Leta 1990 sta se obe skupini sporekli. In to tako grdo, da sta druga drugi napovedali elektronsko vojno, ki je trajala skoraj dve leti. Blokiranje telefonskih zvez, nadziranje klicev in vdiranje v računalnike so bile glavne metode tega spopada, dokler se ni vmešal FBI in nekatere od vojskujočih se mladcev spravil za zapahe, čeprav so jim vodje ušli in delovali še naprej. Od hekerskih združb je nato ostalo bolj malo. Nekaj jih je sicer bilo (in še vedno so), a niso vec to, kar so vcasih bile. Prišel je čas individualistov. In tudi vladnih ukrepov. Ker se je ameriška država odločila iti »on-line«, so morali sprejeti tudi nekaj zakonov, ki bi zadevo malce zavarovali. Tako je nastal prvi protihekerski zakon, imenovan Federal Computer Fraud and Abuse Act oz. zvezni zakon o računalniških prevarah in zlorabah. In kmalu so se zacela tudi sojenja.
|
|
|
Written by Administrator
|
|
Sunday, 25 October 2009 10:25 |
|
Wireless ali WLAN(wireless local area network) je brezžična povezava, s katero je prenos datotek omogočen na daljavo, brez kakršnihkolih žičnih povezav med računalniki.
Ta povezava deluje tako, da je na eni strani odajnik(router) na drugi strani pa sprejemnik(v tem primeru PC).
Vsaka naprava katero naredijo je narejeno po nekem standardu, to pa le za to, da ko naredimo več naprav po enakem standartu so le-te skupaj kontabilne. Za wireless so naredili standart IEEE(Institute od Electrical & Electronics Engineers. PO njem pa so naredili še več načinov prenosa kot so 802.11/g, 802.11/b, 802.11b/, sedaj je v uporabi največkrat 802.11b/g.
Hitrosti pri wireless povezavi so zelo različne glede na to koliko je močan oddajnik in koliko smo od njega odaljeni. Max. povezava kar se uporablja je 54Mb/s kar je relativno malo, saj pri LAN povezavi poznamo sedaj max 1Gb/s.
Varnost:
Svojo wireless povezavo je treba tudi zaščititi. Na začetku je bila zaščita t.i. WEP(Wired Equivalent Privacy). Ta zaščita je bila na začetku primerna samo je prej k slej se je dala ta zaščita predreti in povezava je bila za hekarje uspešna. Razvijalci zaščite na brezžičnih omrežjih so sklenili da bodo naredili popolnoma novo boljšo zaščito ter to poimenovali WPA(Wi-Fi Protected Access). Ta zaščita je bila nekaj popolnoma drugega bila je veliko bolj zaščitena kot WEP ter je bila v uporabi kar nekaj časa dokler niso naredili sedaj poznano zaščito WPA-2, ki je nadgradnja WPA zaščite. Način kako vdreti v WPA-2 še ni popolnoma izpopoljen, kajti v WEP povezavo se s pomočjo Linux/Ubuntu OS to naredi preprosto.
Primer wireless povezave:
Na tej sliki je lepo prikazana povezava 2 računalnikov do interneta. Na vrhu je povezava internet - modem. naprej je modem - wireless(odajnik) naprej sta 2 napravi kateri zaznavata wireless omrežje ter sta kontabilne s odajnikom. Naprej je samo še računalnik ter Programski paket kateri opravlja napravo.
|
|
|
|